 |
|
|
Vzdušje vaških ognjišč in vonj po prekmurski gibanici |
|
|
| |
 |
|
|
|
|
|
 |
|
|
21.junij 2002 |
|
Grajski vrt na loškem gradu |
|
Obiskovalcev: 1800 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| |
|
|
Vlado Kreslin je nedvomno enkraten fenomen v našem okolju, glasbenik, ki je združil nezdružljivo. Njegov prebeg iz rodne grude v osrčje urbane kulture, kjer je ponovno začutil zvok korenin domače ravnine, je enkraten v našem okolju.
V svoji glasbi je pretanjeno združil preteklost in sedanjost, združil je žlahtnost, prešernost in igrivost ljudske glasbe, ko emocijam pustiš prosto pot in rock and roll.
S tem je na najbolj preprost način presegel generacijsko žanrsko strukturo: postal je dojemljiv za dame v krznenih plaščih, a hkrati še vedno dovolj sprejemljiv za rockerje v jeansu. Tako se mu je izpolnila najbolj intimna želja: postal je prepoznaven po zemlji iz katere izhaja. V njegovih pesmih je bilo čutiti vzdušje vaških ognjišc in vonj po prekmurski gibanici.
Sad tega je glasba, v kotlu katere so se zamešali zvoki aktualnega časa in stoletno izročilo, glasba, ki je odprta in na prepihu, na eni strani zavezana koreninam, a hkrati dovolj dovzetna za številne novotarije.
Dejansko gre za eno in isto pesem, ki jo pojemo na nešteto načinov, kdor pa poje pa slabo ne misli, ali kot bi rekel pokojni Joužek Kociper: »Boukše edno veselje, kak stou žalosti!« |
|
| Zasedba: |
|
|
Vlado Kreslin:
vokal, kitara
Miro Tomassini:
kitara
Davor Klarič:
klaviature
Beno Pirnat:
bas
Urban Golob:
bobni
Narcis:
violina |
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
| |
|
|
 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| |
|
|
| |
Copyright © Zavod O, Zavod škofjeloške mladine za projekt Grajski vitraž |
|
|
