 |
|
|
Časovni vlak v zlate čase slovenske popevke |
|
|
| |
 |
|
|
|
|
|
 |
|
|
23.april 2002 |
|
Kapelica na loškem gradu |
|
Obiskovalcev: 100 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| |
|
|
Bila so zlata šestdeseta in srebrna sedemdeseta, predvsem pa so to bila najlepša leta slovenske popevke, tiste prave - avtentične, če želite - s katero smo se in se lahko še danes identificiramo kot z edino pristno zvokovno izkušnjo, ki je s svojo prepričljivostjo, melodiko in lirično izpovednostjo izoblikovala enkraten čustveni pečat, ki ga kasneje ni uspelo več nobeni glasbeni zvrsti v našem prostoru.
Ditka Haberl, gospa z razpoznavnim in prepričljivim glasom, s katerim je subtilno barvala melodije največjih mojstrov pete slovenske besedi.
Začela je pri Belih Vranah, slovenskemu odgovoru na takratni kalifornijski zvočni trend - protiutež solarnim Mamas & Papas - ter se preko superskupine Pepel in Kri, ki je zaznamovala festivale zabavne glasbe ranjke Jugoslavije, vključno z evrovizijskim nastopom leta 1975 v nepozabni skladbi Dan ljubezni, ščasoma umaknila izpod odrskih luči in se le še občasno pojavljala na kakšnih prireditvah.
Le kdo se ne spomni skladb kot so: Presenečenja, Na vrhu nebotičnika, Dekle iz Zlate ladjice, Kot nekdo, ki imel me bo rad, Enakonočje, Mlade oči, Vse ali nič, Nad mestom se dani, Samo nasmeh je bolj grenak, skladb, ki so interpretirane z največjo odličnostjo v celostni kronologiji slovenske zabavne glasbe, skladb, ki še danes, več kot četrt stoletja po njihovem nastanku, niso izgubile svoje aktualnosti in prvotnega sijaja. In svojevrstna izpovedna emocija, ki se je vila skozi Ditkino interpretacijo teh večnih popevk, je eden izmed najbližjih približkov zvočne popolnosti, če izhajamo iz dejstva, da absolut ne obstaja.
|
|
| Zasedba: |
|
|
Ditka Haberl:
vokal
|
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
| |
|
|
|
|
| |
|
|
 |
|
| |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
| |
|
|
| |
Copyright © Zavod O, Zavod škofjeloške mladine za projekt Grajski vitraž |
|
|
